Zgodovina pasme

Čas 16. stoletja je tudi eden najburnejših, pa tudi eno najplodovitejših stoletij v evropski politični (vrhunec habsburške moči, širjenje protestantizma in z njim povezane verske vojne, nastanajne kolonialnih imperijev…), umetnostni (razvoj književnosti, pojav baroka – nove umetnostne smeri) in gospodarski (začetki kapitalističnega gospodarstva, uvažanje novih surovin in pridelkov iz novoodkritih dežel – kolonij) zgodovini. Habsburško monarhijo pa je kljub vrhuncu njene moči v tem času ogrožala velika turška nevarnost. Obrambo pred njimi so v veliki meri nosile notranjeavstrijske dežele ( Koroška, Kranjska, Štajerska, Goriška, Istra) in kasneje na skrajnem jugu organizirana Vojna krajina. Prav nič nenavadnega, da sega v ta čas začetek načrtne reje lipicanca. Burne vojaško-politične razmere in potrebe po kvalitetnih vojaških konjih, ki bi se dobro odrezali na bojnem polju so nadvojvodo Karla napeljale k nakupu posesti Lipica.

Za načrtno vzrejo konj je nadvojvoda Karel poleg kraških kobil nakupil tudi kobile in žrebce v Španiji, pa tudi konje iz Padske nižine. Pri križanju so uporabili španske – andaluzijske, italijanske – neapeljske in tudi arabske konje. Poleg njih so od leta 1717 dalje kupovali konje tudi v Nemčiji in na Danskem. Od tedaj se je ohranilo samo šest linij klasičnega lipicanca, in sicer:

• danski žrebec PLUTO, sivec, rojen 1756,
• neapolitanski žrebec CONVERSANO SENIOR, vranec, rojen 1767,
• napolitanski žrebec NEAPOLITANO SENIOR, rojen 1770,
• kladrubški žrebec MAESTOSO SENIOR, sivec, rojen 1773,
• kladrubški žrebec FAVORY SENIOR, sivec, rojen 1779,
• arabski žrebec SIGLAVY, sivec, rojen 1810.

Klasična vzreja je še vedno zastopana s sedemnajstimi klasičnimi rodovi kobil, ki so se izoblikovali v kobilarni Lipica, poimenovanih po pramaterah, in sicer:

SARDINIA – Betalka (začetnica roda je bila kraška kobila Sardinia, rojena leta 1770),

SPADIGLIA – Monteaura (začetnica roda je bila kraška kobila Spadiglia, rojena leta 1770),

ARGENTINA – Slava (začetnica roda je bila kraška kobila Argentina, rojena leta 1750),

AFRICA – Batosta (začetnica roda je bila kobila Africa, rojena leta 1740 v dvorni kobilarni Kladruby –Češka),

ALMERINA – Slavina in Samira (začetnica roda je bila kladrubška kobila Almerina, rojena leta 1769),

PRESCIANA – Bonadea (začetnica roda je bila kladrubška kobila Presciana, rojena leta 1782),

ENGLANDERIA – Allegra (začetnica roda je bila Kladrubška kobila Englanderia, rojena leta 1773),

EUROPA – Trompeta (začetnica roda je bila kladrubška kobila Europa, rojena leta 1774),

STORNELLA – Steaka (začetnica roda je bila kobila Stornella, rojena leta 1784 v dvorni kobilarni Kopčany- Slovaška),

FAMOSA – Strana in Famosa (začetnica roda je bila kopčanska kobila Famosa, rojena leta 1783),

DEFLORATA – Capriola in Canissa (začetnica roda je bila danska kobila Deflorata, rojena leta 1767),

GIDRANA – Gaeta in Gaetana (začetnica roda je bila or.OX kobila Gidrane, rojena leta 1841),

DJEBRIN – Dubovina (začetnica roda je bila kobila Djebrin, rojena v kobilarni Babolna leta 1862),

THEODOROSTA – Wera (začetnica roda je bila arabska kobila Theodorosta, rojena v Bukovini, leta 1886),

MERCURIO – Gratiosa ali Gratia (začetnica roda je bila arabska kobila Mercurio, rojena v kobilarni Radautz, leta 1883),

REBECCA – Thais (novi rod, začetnica roda je bila arabska kobila Rebecca, rojena v bivši kobilarni arabskih konj Speiser).

Vzrejni poudarek je bil vseskozi na jahalnem in lahkem voznem konju. Klasična jahalna umetnost je predvsem zaradi novega načina vojskovanja konec 18. in v 19. stoletju zamrla. Klasično jahanje se je ohranilo le v Španski jahalni šoli na Dunaju. Od vsega začetka pa je bila Lipica edini vir konj za Špansko šolo. Njeno vlogo je po propadu Avstro – Ogrske prevzela kobilarna v Pibru, ki se z rejo lipicancev ukvarja od leta 1920 dalje.

Kobilarna Lipica je bila ustanovljena v nemirnih krajih, vseskozi na prepihu evropske zgodovine. Vojne z Napoleonom so zahtevale tri evakuacije lipiške črede (1796, 1805 in 1809) v Szekesfehervar, Đakovo in Pecsko Po vstopu Italije v vojno l. 1915, se je ponovno začela evakuacija lipiške črede v notranjost takratne Avstrije (Laksenburg, Kladrub). Leta 1919 je kobilarna Lipica padla v italijanske roke, ki je dobila polovico lipiške črede. Kobilarna je v njenih rokah ostala do leta 1943. Po njeni kapitulaciji so se lipiške kobilarne polastili Nemci in celotno čredo odpeljali v Hostinec v Sudetih. Po drugi svetovni vojni so večino lipiške črede dodelili Italijanom, tako da so se v Lipico vrnili le borni ostanki. Tudi časi v novi domovini Jugoslaviji so bili za lipicanca zelo burni. Januarja 1948 je Lipico prevzelo zvezno ministrstvo za kmetijstvo, januarja 1950 pa je prešla v republiško upravo številčno in kakovostno oslabljena (najboljši plemenski material so odpeljali v Kutjevo na Hrvaškem). Kasneje je Lipica prešla v roke postojnskega okraja, od leta 1959 do 1966 pa je bila v rokah izvozno – uvoznega podjetja Jadran Sežana. Zaradi slabih rezultatov poslovanja, je spremenila ime v Konjerejski zavod Lipica, kjer je večji del dohodkov pridobila s turizmom, prodajo konj, pa tudi iz republiškega in državnega proračuna. Maja 1996 je bil sprejet Zakon o Kobilarni Lipica, ki jo je razglasil za kulturni spomenik izjemnega pomena za Slovenijo.